Zlatko Gnezda

V desetletju, ki je preteklo odkar je Zlatko GNEZDA po diplomi na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost (prof. Kiar MEŠKO in prof. Janez BERNIK) pričel oblikovati svoj likovni izraz, je ustvaril opus, ki ga opredeljuje troje različnih izhodišč: figurativno, prostorsko-konceptualno in slikarsko-strukturalno. Ostro zarezo v kontinuiteti GNEZDINEGA slikarstva predstavlja le obdobje multimedialnih projektov; "figurativno" in "abstraktno" fazo pa povezujejo ekspresija poteze in barve ter poudarjanje procesualnosti nastajanja slike.

Prvo polovico osemdesetih let sta opredelila intenziven kolorizem ter izrazito fabulativna figuralika nove podobe, ki se ji je odzval tudi GNEZDA. Ustvaril je zanimiv jezik figuralnih segmentov, ki jih je kasneje monumentaliziral in z njimi šokiral gledalca. Prvotna delitev slikovne površine na manjša pomenska polja se je kmalu umaknila dualizmu risbe in barvne ploskve, konfrontaciji med prisonostjo in odsotnostjo človeškega telesa, ki je osrednji element slikarske ikonografije Zlatka GNEZDE. V času, ko njegove "slike skoraj ne poudarjajo več teles, ampak se s poudarjanjem teksture slikarskih plasti same konstiturajo kot demonstrativno telo" (cit.: Mitja VISOČNIK) se slikar odloči za radikalen rez in ustanovi multimedialno "podjetje". V letih 1987 - 1990 skupina K.B.V. (Kunst beschrenkte Vereinigung) realizira več projektov, ki predstavljajo umetnikovo željo povezati vizualne učinke s taktilnimi in slušnimi ter postaviti vselej akutne relacije med seboj in svetom v kontekst konceptualnega.

Po treh letih se GNEZDA vrne k sliki, ki pa ni več prostor naracije in subjektivne preinterpretacije predmetnega, temveč samozadosten likovni artefakt. S kolažiranjem, prekrivanjem barvnih plasti, dreepingom in fizičnimi posegi v povrhnjico slike (rezi, grafizmi), je ustvarjeno pomensko polje, razprto med sugestivnostjo uporabljenih materialov in vizualno asociativnostjo poteze.

V drugi polovici osemdesetih let, ko ekspresionizem nove podobe izgublja svoj izpovedni naboj, precej slovenskih slikarjey mlajse in srednje generacıje ponovno odkrije abstraktno sliko. Pot do nje je sedaj drugačna kot pred štirimi desetletji, ko se pri nas srečujemo z neke vrste "izganjanjem" predmetnosti iz slike. Ponovno odkritje informelnih postopkov je pogojilo nov odnos do slikovne površine. Debeli barvni nanosi, kolažiranje najrazličnejših materialov, ki niso le nosilci likovnih, temveč tudi simbolnih pomenov, iskanje tretje, v prostor segajoče dimenzije počasi spreminja sliko v predmet z lastno avtonomnostjo.

Čeprav se GNEZDA, ko opusti svoja "holistična" iskanja, pridruži postinformelnemu (pogojno rečeno) toku, opazimo bistvene razlike. Postopno umikanje telesnih form iz umetnikove slike ni brez vidnih sledov. Princip samozadostnosti slike - predmeta GNEZDA upošteva le deloma. Pred leti agresivno, s pomočjo udarne barvitosti in samozavestne linije izraženo sporočilo o samem sebi se sedaj skrije za razmeroma tanko barvno opno abstraktne slike. Odkriti narcisizem, tako pogost pri mladih umetnikih, ki se je s polnimi pljuči napajal ob retrosistemih nove podobe, se umakne novemu, prefinjenejšemu načinu projekcije umetnikovega ega v sliko.

V risbi, kjer se GNEZDA poigrava z Rorschachovim nacinom naključnih oblik, odkrijemo podzavestno odslikavanje telesnosti. Poteza, ki se zariva v prozorne namaze voska, je neke vrste armatura teh sicer dobesedno neulovljivih form. Njena fiksna prisotnost spreminja amorfnost transparentnih nanosov uporabljenega materiala v konkretnost slikarjevega testiranja samega sebe.

To kar je v risbi vsaj navidez (?) naključno, je na sliki domišljeno in pretehtano. Konceptualni korektiv informelnega slikarstva, značilen za sodobno abstraktno sliko, je pri GNEZDI povezan z razvojem njegove osebne likovne morfologije. ki ga usmerja "spoj racionalnosti in nezadržane ekspresivnosti", kot je leta 1989 navdušeno zapisal kritik iz Novega Sada A. TIŠMA. V tem spoju se prepletata določena podrejenost uporabljenemu materialu, ki je v informelu "vodil igro" ter racionalno iskanje uravnovešenih odnosov med ploskvijo in linijo, med barvnim pigmentom in neslikarskimi snovmi, med "nekontroliranim" polzenjem barve in ostrimi rezi ter med spekulativno naključnostjo kompozicije in njeno dejansko podrejenostjo miselnim parametrom slike. In prav tu ostaja prostor za avtoprojekcijo slikarjevega ega, ki se odtiskuje med posameznimi plastmi slike. Tavtologija kolažiranıh materialov, dinamıka poteze, ki usmerja energetske silnice slike in grafizmi (slikarjevi podpisi?) ne dopuščajo možnosti, da bi prezrli samoupodobitveno izhodišče GNEZDINE "abstraktne" slike.

Meta GABRŠEK-PROSENC

za razstavo "SLIKE - RISBE", Umetnostna galerija Maribor, november 1994